»Preko lika gospoda Jourdana, bolestno obsedenega s svojo družbeno veljavo in videzom, se Moliere sicer primarno ukvarja z vprašanjem povzpetništva, vendar ga danes, v času dominacije potrošnje in virtualnih prostorov, ki temeljijo na popularizaciji površinskih vrednot, lahko beremo tudi kot sodobnega, razdrobljenega posameznika, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov: Jourdain vrednote išče zunaj sebe, in to ne zaradi vrednot samih (ne zaradi ljubezni do umetnosti, znanja ali drugih veščin), temveč zgolj zaradi videza kultiviranega duha, ki naj bi mu prinesel določeno družbeno prepoznavo in veljavo. Ni zmožen globlje predanosti in vztrajnosti v kateri koli aktivnosti, ki ne ponuja instantne zadovoljitve, njegova nečimrnost in nagoni so njegovo ključno vodilo. To se mi zdi zelo simptomatsko za sodobno družbo, ki temelji na instant užitkih in hedonizmu. Jourdainov 'žlahtni jaz' je konstrukt, ki ni last notranje motiviranih, osebnih stremljenj in zanimanj, temveč je nekritično prevzeta, od zunaj vsiljena identiteta. Pri tem se opira na razne strokovnjake, ne zaupa ne v svojo presojo ne v presojo svojih bližnjih, temveč verjame le mnenju tistih, ki so sposobni s kultiviranim govoričenjem ustvariti videz avtoritete. Prav tako je dogodkovno središče te komedije priprava na dvorno zabavo; zabava je motiv, ki v sebi nosi zelo sodobno nagnjenje k nenehnemu iskanju ugodja in zadovoljevanja impulzov. Liki učitelja plesa, učitelja glasbe in učitelja filozofije pa ponujajo tudi indice za kritiko umetnosti (in etike), ki podlegajo diktatu tržnega kapitala. Kritiko poblagovljene, utilitarne umetnosti, ki v rokah korporacij služi predvsem spodbujanju ideologije potrošnje in tako ni več umetnost, temveč le še potrošna dobrina.«
»napad na svete vrednote ni svoboda, temveč sodobno barbarstvo.«
»aktualnost besedila vidi predvsem v razdrobljenemu posamezniku, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov«
»Tiste žlahtne vrste, ki ne pričajo zgolj o nekem času ‒ o času, v katerem so nastale, temveč slogovno, pripovedno in vsebinsko živahno komunicirajo s sodobnim gledalcem«
»Njihova uresničitev seveda temelji na spoštovanju žlahtne likovne tradicije, njenega vključevanja v sodobni slikarski izraz, ki pa v ničemer ne zanemarja neposrednih vplivov številnih sodobnih tehnologij, povezanih z vizualno umetnostjo … avtorjeva težnja ostaja najti nekaj izvirnega in avtorsko razpoznavnega ter to deliti z javnostjo na vse dosegljive načine.«
»V neki drugi omari, skupni evropski omari, hranili pozitivne in napredne zamisli, skupne vrednote in žlahtno demokracijo ter da na vratih omare nikoli ne bi bilo ključavnice in ključa.«
»Oba sta posebej izstopajoča in polnokrvna v briljantnem dvojcu z likoma Potnice in Delavke Tamare Avguštin. Čeprav brezimna, sta lika, ki ju je ustvaril Tomazin, vse prej kot tipska ali karikirana, temveč sta prežeta s toplino in z bistroumnim uvidom v usodo malega človeka, empatična, radoživa in polnokrvna, predvsem pa žlahtno smešna.«
»Miloš je igralec tistega najbolj plemenitega kova – igralec žlahtne predanosti gledališču, predstavi in liku, ki ga igra.«
»A v svetu Tanga to nikogar ne skrbi: konec civilizacije, proti kateremu Mrožkovi liki suvereno plešejo, ne plaši, temveč vznemirja in kliče k praznovanju zmage nad vsakršnimi konvencijami. Vsaj na videz.«
»Aksle, David in vsi, ki ju obdajajo, tako skozi izčiščene na videz popolnoma preproste situacije razprostirajo kompleksne krajine človeškosti.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju